Pogovarjali smo se o vlogi in odgovornosti medijev v vojnih okoliščinah in kako so mediji v Sloveniji naravnani v odnosu na omenjeno problematiko, ter koliko mediji služijo obveščanju javnosti (in ali je to njihova edina naloga), koliko pa so prisotni propaganda, govorica sovraštva, ignoriranje, izkoriščanje v lastne namene. Omizja so se udeležili Tonči A. Kuzmanič iz Mirovnega inštituta, Vili Einspieler iz celjskega dopisništva dnevnika Delo ter Ali H. Žerdin, namestnik odgovornega urednika tednika Mladina.

T. Kuzmanič je na začetku podal splošni oris poročanja medijev v Sloveniji (TV, radio, tiskani mediji) o prihajajoči vojni v Iraku - ali javnosti ponujajo pošteno, uravnovešeno in pregledno sliko o svetovnih dogodkih. Zatrdil je, da v Sloveniji imamo dovolj informacij, mogoče tudi preveč (nepreverjenih), ter priporočil vsem, da se skušajo čim bolj sami obvestiti o dogodkih na različne načine. Skupaj z A. Žerdinom sta se strinjala, da popolne resnice ne moremo dobiti samo iz medijev ter da bi vsakdo, ki želi biti popolnoma obveščen, lahko včasih šel v knjižnico in se dodatno obvestil o določeni problematiki (npr. Kuzmanič je pripomnil, da resnice o vojni v Iraku in celotni krizi na vzhodu, ne moremo pravilno razumeti, brez razumevanja islama). A. Žerdin je pojasnil kako se na Mladini lotevajo poročanja o iraški krizi (za zdaj informacije po večini iščejo na internetu, sodelujejo pa tudi s pripadniki slovenskega živega ščita v Iraku, ki so razen Ksenije Horvat in Boštjana Slatinška, edini slovenski »poročevalci« s tega območja). V. Einspieler je opisal lastne izkušnje vojnega poročevalca iz Hrvaške, Bosne, Kosova, ter poudaril, da lastna izkušnja prinaša najbolj popolno in resnično informacijo. Vsi trije so se strinjali, da v Sloveniji ni prevelikega vpliva države na medije, ter da so mediji v svojem delu lahko precej neodvisni.